Kratka zgodovina BZS

Bridž se je v Sloveniji pojavil v obdobju pred drugo svetovno vojno, predvsem v Ljubljani in Mariboru. Leta 1937 je na 6. Evropskem prvenstvu v Budimpešti v jugoslovanski postavi igral tudi slovenski reprezentant dr. Sevnik.

Po koncu II. svetovne vojne je jugoslovanska oblast bridž označila kot buržoazno igro in zato prepovedala organizirano klubsko življenje. Bridž so igrali po domovih in različnih lokalih, med drugim v mariborskem hotelu Slavija in v ljubljanski kavarni Evropa.

BK Maribor je bil kot prvi klub v Jugoslaviji ustanovljen leta 1958. Po nekaj letih so delovanje kluba prepovedali in klub je deloval v ilegali do leta 1966, ko je dobil dovoljenje, da se ponovno registrira.

Sledila je ustanovitev klubov v Ljubljani, na Bledu, v Ilirski Bistrici, Postojni in Kočevju. Kasneje so nastali in se včlanili v BZS še klubi v Piranu, Slovenj Gradcu in Velenju. Leta 1993 je bil v Ljubljani ustanovljen BK Tivoli. Leta 2003 je bil ustanovljen BK Celje.

Leta 1972 je bila v Bohinju ustanovljena Bridge Zveze Slovenije. Leto kasneje se je BZS včlanila v Zvezo telesnokulturnih organizacij Slovenije. Zveza telesnokulturnih organizacij Slovenije se je leta 1990 preimenovala v Športno zvezo Slovenije. Športna zveza Slovenije se je leta 1994 združila z Olimpijskim komitejem Slovenije v Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez.

V poznih 60-tih letih so slovenski bridžisti, med prvimi v tem delu Evrope, pričeli z organiziranjem dobro obiskanih mednarodnih turnirjev. Praviloma so turnirji potekali vsako leto v slovenskih turističnih krajih, na Bledu, v Portorožu, Postojni, Radencih, kasneje v Rogaški Slatini.

Leta 1985 je Milan Ivanuš umrl in dejavnost BZS in slovenskih bridž klubov je začela polagoma usihati. Tečajev bridža in s tem novih igralcev je bilo vedno manj, posledično je padalo število aktivnih igralcev, ki so bili čedalje starejši. Zaradi zmanjševanja članstva je več klubov opustilo redne klubske turnirje. Nekateri klubi so povsem zamrli. BZS so hromili notranji spori, zlasti glede reprezentance. Več nekoč uspešnih mednarodnih turnirjev je propadlo zaradi pičle baze domačih igralcev. Poizkusi, da bi obrnili negativne trende, so bili neuspešni in širilo se je malodušje. Slovenski bridž je drsel v čedalje globljo krizo do leta 2001, ko je dosegel dno z manj kot 60 registriranimi igralci.

Leta 1988 je izšla prva slovenska knjiga o bridžu, »Igrajmo bridž« avtorja Ljuba Kostrevca.

Po slovenski osamosvojitvi se je BZS med prvimi slovenskimi športnimi organizacijami uspešno včlanila v ustrezne mednarodne zveze. Leta 1992 je postala polnopravna članica Evropske bridž lige (EBL) in Svetovne bridž zveze (WBF). Slovenska reprezentanca se je udeležila več evropskih in svetovnih prvenstev ter olimpiad.

V okviru izbirnih vsebin na Srednji zdravstveni šoli in gimnaziji v Ljubljani, znameniti »Šubički«, je od 15 do 24.6.1994 je na Blokah potekal Prvi tabor bridža na Slovenskem. Vodila sta ga Matija Šenk, takrat tajnik BZS in Metod Gantar, takrat predsednik Tekmovalne komisije BZS. Na taboru se je v dveh izmenah zvrstilo kar 61 dijakov, ki so se naučili osnov bridža in na koncu odigrali svoj prvi turnir.

Leta 1997 je BZS kupila stroj za računalniško mešanje in deljenje kart. Računalniško namešane karte so omogočile velik napredek pri organizaciji tekmovanj in treningov.

Leta 1999 je Metod Gantar naredil prve spletne strani BZS.