Bridž osebno: Maruša Gold

 

 

Maruša Gold je edina slovenska profesionalna bridžistka. Poklicali smo jo v Anglijo, kjer že pet let preživlja polno bridge življenje.

 

Ujela sem te na poti v ZDA. Potuješ zaradi bridža?  Ja, grem v Reno na »american national«. To je North American Bridge Championship: NABC. Američani imajo trikrat letno odprta državna prvenstva, nekoliko so podobna našim odprtim evropskim prvenstvom. Že nekaj let igram parske turnirje s svojim sponzorjem. Igrala bova vsak dan, 12 dni.

 

Te to kaj utrudi?  Niti ne več. Imam že kondicijo. Spomnim se, da na začetku ni bilo tako. Ko sem prvič igrala slovensko ligo, sem igrala 60 bordov in to me je izčrpalo.

 

Kaj pa potrpežljivost, jo imaš ti dovolj?  Ja, s tem nisem nikoli imela težav. In seveda, če igraš s sponzorji, moraš biti miren. Ni dovolj, da dobro igraš. Biti moraš spoštljiv, potrpežljiv. Če pa igraš v timih, kjer so štirje profesionalci in en sponzor, tam pa je z vidika izražanja lastnega karakterja, lažje. Na sploh v bridžu ne bi smel noben igralec dopustiti, da prenaša čustva na naslednji bord. To velja za vse igralce, ne le za profesionalne.

 

Kako si začela? Zagotovo v Postojni …  Mislim, da je bilo 2009. Slučajno sem ata prosila, naj mi malo pokaže ta bridž. Že prej sem ga opazovala, videla sem ga igrati na spomladanski Puli, kamor smo prihajali z družino. Seveda mi je z veseljem pokazal, imela sva par učnih ur, potem sva šla pa že v klub. Tam sem nato igrala enkrat tedensko ali z atom Markom ali pa z njegovim partnerjem Egonom, moj prvi bolj resen partner pa je bil Sašo Petrov. Prvi neklubski turnir je bila slovenska liga, ker sem morala igrati namesto Egona. Bilo me je strah. Zato me je pred tem ata peljal v Ljubljano, na tivolski turnir, v kavarno Union. Kako nobel! To je bilo zame zelo fascinantno. Dve rundi pred koncem sva bila zelo visoko. Noro. Seveda sva končala nekoliko slabše, ampak strah je bil odtlej precej manjši.

 

Postojna je bila za resen razvoj v bridžu vseeno nekoliko premajhna?  Ja, lepo je začeti v varnem domačem okolju, potem pa sem se preselila v Ljubljano in tam ob ponedeljkih igrala pare in pa kasneje v tednu time v restavraciji Kemijskega inštituta.

 

Ali meniš, da vplivajo na naše poti naključja?  Morda res. Leto 2010 je bilo na nek način prelomno, saj sem prvič spoznala res kvaliteten bridge. Delala sem na vugraphu na ptujskem Small Federation Cupu in opazovala res dobre igralce. Povsem so me prevzeli in od takrat sem hodila na vse turnirje, tudi izven Slovenije.

Ko sem se kot bridžistka razvijala, sem imela srečo, da so dobri igralci sploh hoteli igrati z mano. Imela sem odlične mentorje: Slavico, Marjana, Mira, Bojana. Pri igri z boljšimi igralci res lahko napreduješ.

Temu je sledila še ena prelomnica. Spoznala sem Gregorja Rusa in skupaj sva zmagala trial 2012. Oba juniorja! In jaz prva ženska, ki je osvojila trial.

 

Kakšne dejavnosti sodijo v življenje bridge profesionalke?  Igram parske turnirje s sponzorjem in sem članica tima, kjer igram s sponzorjem ali s profesionalci, imam tudi individualne in skupinske treninge. Jaz delam kvečjemu individualne, saj se večina mojega profesionalnega časa vrti predvsem okoli mojega tima. Trenutno je to tim Harris, s katerim igramo tudi veliko online turnirjev. Skupaj igramo vse večje žive turnirje. Tega bo še več, saj se vsi še niso odprli za živo igro.

 

Koliko misliš, da vas je profesionalcev v Angliji?   Težko rečem, saj gre za zelo različne nivoje profesionalcev. Ti delujejo na svetovnem, klubskem ali povsem domačem nivoju. Morda nas je okoli 100, največ jih je seveda v Londonu.

 

Tvoja najljubša konvencija je …  absoluto stayman. Spomnim se, ko sem prvič slišala zanjo. To mi je bila tako genialna zamisel, odpihnila me je! Obožujem jo, lahko živim brez vseh konvencij, brez staymana pa ne.

 

Katero tekmovanje ti najbolj ostaja v spominu?  Najljubše mi je bilo igrati z Davidom Goldom odprto svetovno prvenstvo v Orlandu. Težko je igrati s prijatelji ali celo z življenjskim partnerjem. Seveda je bil David zelo pomemben v mojem življenju in hvaležna sem mu za vse te izkušnje. Naš rezultat ni bil briljanten, ampak igrali smo eno igro pri kateri so bili nasprotniki favoriti turnirja: Zia, Sabine Auken, Roy Welland, Marion Michielsen. V dolgem meču smo jih premagali, izločili smo jih in to sem si seveda zelo zapomnila.

 

Kako bi pritegnila mlade k bridžu?  Ne vem. Zelo težko je začeti. Ljudem ne moreš na hitro razložiti, pa sedejo za mizo in igrajo. Vse je odvisno od lastne prizadevnosti, predanosti. Sami začetniki morajo vložiti veliko energije. Potem je bridž nagrajujoč. Pripeljati jih moraš do točke, kjer rečejo »Ooo, moj bog, to je neverjetno!« Nekaterim je to impas, drugim stayman, tretji potrebujejo več. Ko jih zagrabi, je vse lažje. Sama ne učim začetnikov, občudujem pa vsakogar, ki to počne in jih zna motivirati.

V Angliji precej vlagajo v mlad bridž. Klubi so tudi v šolah in na univerzah. Veliko se ukvarjajo tudi z mladinsko reprezentanco, ki so ji na voljo res dobri trenerji.

 

Sedaj so klubi v Angliji še zaprti?   Ja, kar nekaj klubov je še zaprtih. Tu so klubi biznis in sedaj so bili dve leti zaprti. Nekateri niso zmogli tega bremena in ne bodo več oživeli. Sedaj so igralci, predvsem starejši ugotovili, da jim je enostavneje igrati na spletu. No, upam, da se bo vzpostavilo neko novo zdravo ravznotežje.

 

Si predstavljaš svoje življenje brez bridža?  Ne, itak da ne. Imam srečo, da mi je tako ljub hobi postal služba.

 

Kakšne so tvoje prihodnje poti?  Trenutno živim v Leedsu in mislim, da bom ostala v Angliji. Lahko bi šla tudi v ZDA, tam bi zagotovo odlično živela od bridža, ampak enostavno nimam želje, da bi se prav preselila tja.

Postojno in Ljubljano bom pa redno obiskovala.