Bridž osebno: Danilo Ralca

 

Tokrat poglejmo v zgodovino, da bi dobili občutek, kako je bil videti bridž pred 55 leti. K pogovoru smo poklicali Danila Ralco, ki je s Francem Turkom leta 1968 osvojil drugo mesto na državnem prvenstvu v Zagrebu.

 

TEORIJA, KAVIAR IN ŠKANDAL

 

»Najprej smo igrali regijsko prvenstvo v Ljubljani v hotelu Bellvue. Na regijskem tekmovanju sta se Sloveniji pridružili tudi Pula in Reka, tako je to takrat bilo. Tu sva zmagala in rezultat naju je popeljal v Zagreb, kjer smo štiri dni igrali v hotelu Esplanade in midva sva proti pričakovanjem osvojila drugo mesto. Tiste dni državnega prvenstva je ob meni sedel kibic in spremljal mojo igro. Rekel mi je, da se vidi, da ne znam teorije, ampak da se jo sproti učim sam. To je bilo res. Na poti v Zagreb sem imel v roki prvo bridž knjigo Kontrakt-bridge Blaubuch (izdana 1933). Nič od tega nisem znal. Svojemu partnerju sem rekel: »Frenki, pa kam greva midva, jaz nimam pojma!«

 

Izkušnja je bila neverjetna. Hotela nismo zapustili cel teden. Bridž smo igrali tudi v naslednjih dneh, takoj za državnim prvenstvom je bil velik mednarodni dvodnevni parski turnir, ki ga je sponzoriral Henkel. Stregel se je kaviar, šampanjec je tekel v potokih.

 

In v tako čudovitih okoliščinah je nastal velik škandal. Zmagal je par Kulović-Raše. Raše je rekel, da je nemogoče, da sta zmagala. Takrat smo vse rezulatete pisali na roke, potem pa so šli formularji z mize v obračun. Član obračunske komisije je bil njegov partner Kulović, ki je rezultate za mizo zapisoval s svinčnikom, da bi jih kasneje lahko zbrisal in prilagodil. Seveda je bil Kulović potem izključen iz tekmovanj, dolgo ni smel igrati.«

 

ŠIŠKA, RUBBER BRIDŽ IN »SKREGAL SEM SE S TURKOM«

 

"Za bridž sem prvič slišal leta 1966. Hano Ogorevc in g. Logar, sta na vrtu gostilne v Šiški omenila bridž in nekemu mladeniču in meni pokazala, kako ta igra poteka. Sedli smo za mizo in poskusili. Bil sem domač s kartami in osnove sem kar hitro razumel.

 

Kmalu sem prišel v klub, kjer se je družilo kakšnih 15, 16 igralcev. Igrali so rubber bridge. Če si sedel kot kibic, si v naslednji rundi že igral. To je bilo zame stresno. Zelo sem se moral potruditi. Nekaj približnega sem odigral. Vzdušje pa je bilo resno in zavzeto in jaz poln strahospoštovanja pred starejšimi gospodi.

 

Potem sem šel v vojsko. Septembra 1967 sem v Mariboru srečal Franca Mavriča, ki se je ravno skregal s Turkom, ki je sedaj iskal partnerja. Šel sem v mariborski klub, kjer je igrala vrsta izobražencev, profesorjev, doktorjev. Bili so zelo tekmovali; tam je potekala težka borba za vsak vzetek. To je bil prostor, kjer sem se izpilili. S Turkom sva postala partnerja za naslednjih šest neverjetno uspešnih let."

 

• Danilo, kaj imaš raje od bridža?     Po poklicu sem arhitekt. Celo življenje sem risal interierje, zelo uspešno in z veseljem. Kot hobi, pa je na prvem mestu zagotovo bridž. Na srečo je imela moja družina posluh za to.

 

• Tvoja najljubša pijača je …     Sem Štajerec in rad pijem belo vino. Najraje suha in polsuha vina. Ko sem hotel razjeziti svoje štajerske vinarje, sem jim je povedal kako visoko ceno dosega cviček. Tega niso nikoli razumeli.

 

• Kaj bi želel doživeti v prihodnosti?     Sem družinski človek. Želim si zdravja in tesnih stikov z družino.